Kolo in lepote: Kras, Vipavska dolina, Nanos, Trnovski gozd, Soča, Istra, Kvarner in Kamniške Alpe : 24) Gradež - Oglej, Benetke (Venezia): 340 kilometrov (2015)

20240106

24) Gradež - Oglej, Benetke (Venezia): 340 kilometrov (2015)

1.) V Gradež in Oglej sem šel prvič. Občutki so mešani: ravnina, kjer se prav po ničemer ne moreš orientirati in veliko avtov, ki vozijo, kot da te ni - kolesarja namreč. Še bolj se mi je v glavi pletla misel: tukaj se je čas ustavil nekje konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. No, saj ni čisto tako, toda tako se mi je zdelo. Ampak kolesarska steza, ki povezuje Gradež in Oglej je pa lepa.

S Krasa sem se preko Brestovice zapeljal v Tržič, nato vozil do Gradeža, obrnil proti Ogleju in šel spet preko Tržiča nazaj na Kras.

Opomba: zgodovina Ogleja je imenitna, a moj namen je pisanje o kolesarskih poteh, zato se boste morali o zgodovini, ki se je zgodila na mestu današnjega Ogleja, pozabavati sami - je vredno.

Krajna vas - Komen

Komen - Gorjansko

Gorjansko - Klanec pri Komnu, spust

Klanec pri Komnu - Brestovica pri Komnu, spust

Brestovica pri Komnu - Jamlje

Sabliči - Tržič

Bistrinja - Gradež, most čez Sočo

Bistrinja - Gradež

Gradež - plaža

Gradež - Oglej

Oglej - notranjost Poponove bazilike

Oglej - del ostalin iz časa Rima

Brestovica pri Komnu - Klanec pri Komnu, vzpon

Klanec pri Komnu - Gorjansko, vzpon

Gabrovica pri Komnu - križišče Krajna vas-Komen

2.) Benetke: lahko bi rekel: "Na kolo se usedi, pa boš Benetke videl!". In res je tako. Na Krasu sem se zjutraj usedel na kolo, ob 13. uri sem bil v Mestrah, čez laguno videl in fotografiral Benetke, obrnil in zvečer sem že bil doma na Krasu. Prevozil sem 340 kilometrov. Bili so dolgočasni, kajti na tej ravnini se lahko orientiraš le po obcestnih tablah in stanju kilometrov na števcu.

Do samih Benetk s kolesom tako ali tako ne bi mogel, ker velja prepoved za kolesa na cesti med Mestrami in Benetkami. Še to: vozil sem po državni cesti št. 14, ki povezuje Trst in Benetke (ponekod po novih obvoznicah). Najbolj prometen, tudi z najtežjimi tovornjaki, je bil odsek, ki je najslabši, torej, med Portogruarom in Ceggio (v obe smeri, jasno). Fotografiranje na tako dolgi progi bi moralo pomeniti užitek, toda ni bilo tako. Pokrajina je preveč enolična, da bi res lahko ujel dober posnetek. Še to: skoraj nikjer ne moreš v miru in zasebnosti iti na "odvodnjavanje", ker je preveč prometa, ograj, jarkov, hiš in ljudi - sitna reč!

Pot: zjutraj sem jo mahnil preko Brestovice in Tržiča in naprej, nazaj pa po isti poti do Tržiča, a nazaj na Kras preko Sesljana in Prečnika.