Preišči ta spletni dnevnik

20180301

00) Prvi kolesarski ovinki in klanci v besedah


A.) ZGOLJ MOJ POGLED NA KOLESARSTVO

1. Kratka zgodovina mojih koles – za vzpodbudo tistim, ki o kolesarstvu šele razmišljajo:
                                                                
Prvo kolo mi je prinesel Miklavž. Bilo je temno rdeče z belimi strešicami in je spalo ob moji postelji. Zelo kmalu sem se naučil voziti brez stranskih koleščkov. Imelo je samo prednjo zavoro, ki je zavirala s pritiskom na gumo z vrha. Običajno za tisti čas. Resno sem zaviral s čevlji ob tla. Drugo kolo je bilo bel Poni iz Roga. Z njim sem se vozil po stopnicah navzdol, skakal v daljino, vozil kolokros po motokros progi in skakal na motokros skakalnici. Nato je na sredini počilo in mi ga je oče zavaril. Sledilo je  rdeče kolo Senior iz Roga. Imelo je 10 prestav, zakrivljeno krmilo, strešice, prtljažnik in košarice na pedalih. Zelo hitro sem zamenjal krmilo za ravno in dodal mehanski števec. Z njim sem naredil 20.000 kilometrov. Zraven je bilo še nekaj koles za šolo in za po opravkih. Sledila je modra specialka Favorit s katerim sem prav tako prevozil 20.000 kilometrov. Škoda, ker je marsikaj dobrega sedaj utonilo v pozabo (»poniji«, star tip bmx koles…).

2. Vrste koles danes (v grobem):               

Dirkalna kolesa ali specialke: ko gledate Tour ali Giro ali Vuelto, nimate občutka, kako hitra in lahka so ta kolesa. Če ga vozite (pustimo tehnične karakteristike ob strani), ugotovite, da so ta kolesa izjemna v hitrosti, a vendar nekoliko »relativno nestabilna« v primerjavi z drugimi. Hitrost mu določajo: geometrija kolesa, obroči, masa….in kako hitro si upate navzgor in navzdol. Nekateri imajo celo strah pred njimi, toda ko ga enkrat začutite, je popolna svoboda le še korak daleč. 

Fitnes kolesa: v zadnjem času so postala pravi hit. Gre skoraj za specialke z ravnim krmilom. V zadnjem času proizvajalci nekoliko spreminjajo geometrijo, ampak še vedno gre za hitra in stabilna kolesa za dolge proge. Kolesa tega tipa so vodljiva, lahka, stabilna in hitra.

Treking kolesa: so kolesa, ki niso ne tič ne miš. So vmes med gorskimi in fitnes kolesi. Nekoliko težja in z ne preveč širokimi a robustnimi plašči, prednjimi amortizerji in skoraj z obliko gorskih koles, imajo dobro stabilnost. Z njimi lahko mirno zapeljete na boljši makadam ali na dolgo asfaltno pot. Res, ne boste tako hitri, toda prišli boste daleč – udobno in varno.

Gorska kolesa: starejši tip ima 26 col, novejši pa 29 col (obroči so res 28 col, ampak balonski plašči tvorijo skupaj 29 col). Nakar so si izmislili še 27,5 colska. Kolesa za gor in dol, ne glede na teren, podlago in vreme.

So tudi druge podvrste. Na internetu je dovolj pojasnil. 

3. Oprema koles in kolesarja ter cena:

Zelo v grobem in na način, da ne solim pameti različnim strokovnjakom in »strokovnjakom«. Kupite kolo, ki ga res potrebujete. Pozanimajte se pri več prodajalcih, na internetu, vprašajte prijatelje; morda različna kolesa preizkusite, preden se odločite za nakup. Na začetku ne kupujte predrago. Vedite, da se da vsak del na kolesu zamenjati in izboljšati. No ja, frajerji itak kupijo specialko vredno 2.000 evrov s katero hodijo v polni bojni opremi na pir.

Odločite se, kje boste vozili, kako resno boste vozili, ali vas moti dež, mraz, veter, avtomobilisti, vročina, psi, medvedi, tovornjakarji, zoprni kolesarji, rdeči semaforji, kolesarske steze, ura in nerazumevajoče žene ali sitni možje…ter lastni dobri ali slabi živci.

Oblačila naj bodo udobna, vidna (v cestarskih barvah), hitro sušeča. Najbolj pomembna je seveda čelada. Imejte jo na glavi, v glavi pa pamet. Butalci imajo čelado na kolesu ali doma, tako kot pamet.

a) Prestavna razmerja določajo kako hitro in kako lahko ali težko bomo kolesarili po ravnem in navzgor. Navzdol včasih zmanjka prestav, a to je že druga zgodba. Najtežja prestavna razmerja imajo seveda:

- specialke ali dirkalna (ali tudi cestna imenovana) kolesa, kjer je spredaj in zadaj število zob na zobnikih odvisno od naših potreb: tripla ima spredaj tri zobnike in število zob 50/39/30, dupla dva (50/34) in kompakt dva (53/39). Zadaj je število zob različno od števila zobnikov in od proizvajalcev. Številka se vrti od 11 do 34 zob na zobnikih. Če ste šele začeli kolesariti, boste imeli v hude klance nekaj problemov s kompakt zobniki, zato si omislite lažje prenose. Tukaj rek, da je tripla za kripla ne pride ravno do izraza. Po 200 kilometrih in še 50 čez v enem kosu, boste že razumeli zakaj!  
- fitnes kolesa imajo načeloma spredaj triplo (50/39/30) in zadaj enako kot specialke (zadnje čase proizvajalci koles to spreminjajo, zato da nižajo stroške, s tem pa tudi uničujejo kakovost in namen teh koles).
- treking kolesa imajo načeloma spredaj 48/36/26 in zadaj okoli 11/32(34).          
- gorska kolesa so podkrepljena načeloma spredaj 42/34/24 in zadaj 11/32(34).    

Naj pojasnim, da so to le načelne številke, ki so lahko tudi drugačne z drugačnimi prestavnimi razmerji.

b) Materiali današnjih koles so predvsem umetni kompaktni materiali, aluminij različnih zmesi in načina izdelave (le-ti so precej cenejši od umetnih mas a nekoliko težji), uporablja se tudi titan, ki je lahek, močan, trd in trden ter drag. Zagovarjam lahko ene in druge, toda vse je odvisno od posameznika in denarja, ki je na razpolago.  

c) Pritikline na kolesih (od plaščev, gonilk, prestav in menjalnikov različnih proizvajalcev, torbic, nosilcev za bideje) so stvar vašega okusa in predmet nešteih prerekanj in pogovorov o kakovosti, teži, blagovnih znamkah, ceni in pameti in nespameti posameznika. Lahko se prepiramo v neskončnost in razpravljamo nekaj let, ampak skupaj ne bomo prišli nikoli, zato to prepuščam vam in vašim prijateljem in prijateljicam. Kupite kar vam srce poželi, Tudi, če s kupljenim ne boste zadovoljni ali so vas prinesli trgovci okoli, sem prepričan, da boste pred prijatelji stvar zagovarjali do onemoglosti in še čez…

č) Obleka naredi kolesarja in izprazni denarnico. Na cestah srečam okusno oblečene kolesarje, ki jih je užitek pogledati, in ne pozabite takih pozdraviti in kolesarje, ki so potujoče reklame in mavrice brez dežja; tudi teh ne pozabite pozdraviti. Kje vse to kupiti? Morda boste kupili res dobro znamko in se boste v njej počutili dobro ali slabo in obratno. Kupili boste v mega veliki trgovini po izjemno ugodni ceni in se boste tudi počutili dobro ali pa slabo. Ugotovite sami. Moj nasvet: izkušnja nekaj sezon je boljša kot sto trgovcev. Čelada vam mora ustrezati od vsega naštetega najbolj in iz mojih izkušenj: spodnje kolesarsko perilo. Ne pozabite na pranje kolesarskih oblačil, počutili se boste sveže in urejeno, jap! in zadovoljno – tudi drugi okoli vas. Pazite, oblačila naj bodo dobro vidna v prometu (cestarske barve, kot rečeno)! In še tale rek: ni slabega vremena, so le slaba oblačila. Ter še eno načelo: o opremi kolesarja se ne razpravlja, še manj se o tem soli pamet drugim.

d) Čelad je na trgu neizmerna količina. Mora vam biti prav. Mora biti zračna. Zlasti poleti naj ima več odprtin kot v hladnem delu sezone. In seveda, pazite, čelada naj bo dobro vidna. Verjemite, imenitno  je, če vi dobro vidite in še bolj imenitno je, če ste dobro vidni.

4. Bonton, vljudnost, ferplej in kolesarsko-hitrostno blefiranje:  

Kolesarski bonton se začne pri pozdravljanju. Nekaterim je težko vsaj dvigniti roko ali pokimati z glavo nasproti vozečemu kolesarju. Še bolj težko je pozdraviti tistega, ki te prehiti. Zapomnite si: lahko ste še tako hitri, vedno se bo našel kdo, ki je še hitrejši. Torej pozdravljajte. Taka malenkost vam bo morda prinesla tudi to, da tisti pred vami ne bo jezen, če se boste nekaj metrov ali celo kilometrov šlepali za njim. Nekateri radi v takih trenutkih znorijo in še bolj, če jih prehitite.  Nekateri pa so veseli družbe.
Moje izkušnje so predvsem dobre. Z veliko naključnimi kolesarji sem se že podil skupaj v menjavanju prostora in veliko sem tudi izvedel od njih. So tudi čudaki: eden me je ob mojem prehitevanju popljuval, drugi me je ozmerjal s putano – bil je pač Italijan (slučajno).

Velikokrat pride do majhnih dvobojev. Pazite, da ne pride do padcev, zmerjanja, odrivanja…
Lepa beseda ali nasmeh bosta več vredna. Poraz ne bo tako boleč, boste pa ponosni nase, da ste predvsem premagali sebe.

Na cesti boste naleteli, tudi na take, ki hitrostno blefirajo. Z veliko hitrostjo vas prehitijo, nakar omagajo. Tega ne pokažejo, ampak se skrijejo za kakšno hišo, v kakšno ulico, morda jih ravno takrat prime na stran, ali jih najbolj nujno nekdo kliče po telefonu… Tega ne delajte, sami sebi boste hvaležni, ker ste velik človek, ki zna prenesti poraz in se zaveda, kako hiter je – no ja, počasen…
     
5. Trening, prehrana, vreme, težavnost in dolžina s hitrostjo – tudi počitek je del športa:  

Resni kolesarji bodo trening vzeli zares. Malo manj resni ne. Moje mnenje je, da mora biti kolo predvsem zabava. Vozite, kolikor zmorete in uživajte. Merilce srčnega utripa pustite doma in raje glejte cesto in okolico. Števec vam bo na koncu sam pokazal, kako hitri ste. Prodajalci bi vam prodali čim več. Toda ali to res potrebujete? Nekateri že, večina pa ne.

Prehrana naj bo taka, da ne boste padli s sedeža v prvem klancu. Lahka torej. Če boste v dobri kondiciji, boste slej ko prej shujšali. Jejte, kar imate radi. Prodajalci bodo trdili nasprotno, zato pa so trgovci. Ne jejte tik pred kolesarjenjem, a jejte tudi med kolesarjenjem. Na razpolago je veliko možnosti: od sendvičev (včasih ga je težko spraviti dol, zlasti ob vročih dnevih) do raznih energijskih ploščic (če imate denar, kupujte drage; enak učinek boste dosegli s cenejšimi iz marketov in prihranili kakšnih 100 evrov na mesec).

Na dolgih turah je predvsem problem tekočina. Ni ga čez navadno vodo. Žal nima kalorij. Sam prisegam na nesladkane (da se ne »lima« celo kolo) čaje ali domače kompote. Imajo to prednost, da so poleti lahko sparjeni in ne izgubijo na okusu. Poskušajte piti vodo, ki ima 40 ali 50 stopinj. Energijo lahko dobite s kolami. Vsi jih ne prenašajo, so pa odličen vir energije. V vročini, če vozite nad 200 km, ne boste mogli voziti s seboj 10 ali 12 litrov tekočine. Za to obstajajo bencinske črpalke, kioski, ki ponujajo hladne pijače (zlasti na Hrvaškem) in trgovine (v vročih dneh bo dobro del tudi hladen  in kaloričen jogurt ali sladoled). Toliko o cestah. Povsod, kamor boste šli s kolesom, pa  civilizacije ni. V Alpskem svetu obstajajo izviri, potočki. Na Krasu in v Istri jih ni – žal. Pomeni, da boste v te konce nesli s seboj dovolj tekočine in kalorij: na prtljažniku ali na hrbtu.

Predno se lotite dolgih tur, spoznajte sebe (tako fizično kot psihično), da ne boste omagali, da ne boste jezni, agresivni. Vedite, da bo koncentracija na dolgih turah padla - previdnost v glavo. Takrat se zna zgoditi, da postanete nepozorni, utrujeni, z bolečinami, napadalni … in nesreča ali padec je hitro tu.

Ob vsakem izletu s kolesom razmišljajte, kako dolga in naporna bo tura. Nikoli ne začenjajte prehitro – do konca je še daleč. Z izkušnjami si boste pomagali, koliko zmorete: kako hitro, kako daleč, kako strmo, kako visoko, kako spuštaško, kako divje in kako varno. Zraven sodi še vreme. Senca ni nikoli odveč, sonce tudi ne škodi. Ja, nekateri uživajo tudi v dežju. Takrat bodite skrajno previdni (zlasti na slabem asfaltu, na barvanih delih cestišča, na udarnih jamah…). Morda bi razmišljali, da se kam umaknete. Ne boste mokri, kasneje ne bo čiščenja in mazanja oziroma oljenja kolesa in izognili se boste morebitnim padcem, mokroti v čevljih in strelam. Ja, tudi te obstajajo, če se vozite s kolesi.

Tako, sedaj vam ne manjka dosti do dirke po Sloveniji. Zato si zapomnite: tudi počitek je sestavni del športa.

6. Bodite kolesar in ne bleferski frajer:

Ko seštejem zgornje splošne ugotovitve, se prikaže rezultat s seštevkom:
- kolo je za veselje, naj vam slabe odločitve ne pokvarijo izleta ali cele sezone;
- ne verjemite vsega, kar vam vsiljuje napadalna industrija;
- na kolesu spoštujte sebe, druge in naravo;
- nikakor ne pozabite na lastno varnost in na varnost do drugih.

Napotki, ki sem jih napisal so splošni. Do vseh drugih, samosvojih, se boste dokopali sami s prevoženimi kilometri. Možno je, da se sploh z nobenim ne boste strinjali, a ravno v tem je čar tega športa.

Zakaj pišem ta blog? Ker je to pravljična dežela. Ker sem sam do sedaj neskončno užival na kolesu in v tem delu sveta, Ker bi rad tudi vam predstavil poti, ki nas vodijo proti ciljem in smo najbolj veseli, če osvojenemu cilju sledi naslednji še bolj imeniten.

7. Načrtovanje daljših tur:

Ko načrtujete dolgo kolesarsko pot, najprej začnite z vremenom in nato s težavnostjo ter razdaljo (kilometri in čas so pomembni dejavniki). Pomagajte si z zemljevidi in npr. Googlom (tam dobite razdaljo, konfiguracijo terena, nadmorske višine za vsak meter ceste...). Potem dobro razmislite o hrani in pijači, ki ju boste potrebovali s seboj - povsod ni trgovin in izvirov vode. Razmislite o dodatni obleki, ki jo boste vzeli s seboj. Vedite, da ste na kolesu zelo omejeni s prtljago in težo.

8. Položaj na kolesu:

Če kolesarite pol ure, o tem skoraj ni vredno razpravljati, če kolesarite več, pač.
Da se boste na kolesu dobro počutili, je potrebnih več dejavnikov:
- prava velikost kolesa,
. tip oziroma vrsta kolesa,
. pravilno nastavljena višina in položaj sedeža ter krmila,
- sedež, ki ustreza vaši zadnjici (boste že ugotovili, kakšen je pravi),
- pravilna dolžina gonilk (tukaj bi se ustavil: sam vozim, različne dolžine, ki niso
  vkalupljene v mere "strokovnjakov"; z daljšimi si preprosto hitrejši, saj z enim
  obratom narediš daljšo pot, a zato porabiš več moči - torej prosta izbira posame-
  znika),
- dobre zavore (ni nujno, da so zadnji tehnološko-marketinški izdelek), ki se jih
  morate navaditi, tako da ob zaviranju o tem sploh ne razmišljate,
- oblačila in čevlji, v katerih se vi dobro počutite.

Vse to podatke dobite, jasno, na internetu ali pa ob lastnih bolečinah.


B.) SKROMNO O NEVARNOSTIH NA CESTAH IN NA KOLESIH

1. Nočna vožnja:                      

Biti viden in videti je glavno vodilo nočne vožnje. Koliko in kakšne luči in odsevnike boste uporabljali, je stvar vsakega posameznika. Sam načeloma uporabljam tri luči spredaj: dve na krmilu in eno čelno svetilko. Zadnje luči in odsevnike razporedim: tri luči, ki svetijo in so razporejene lahko po kolesu ali na nahrbtniku (naj kakšna tudi utripa), nekaj odsevnikov (ki jih razporedim po nahrbtniku in po različnih delih telesa: nadlaket in na gleženj). Take za pritrditev na telo so lahko v obliki elastike z odsevniki ali v obliki oprijemljivih trakov iz različnih materialov.

Zakaj toliko luči? Poskusite držati svetilko v roki, ko stojite na mestu. Snop svetlobe lahko držite pri miru ali ga premikate. Tudi čas ne igra važnejše vloge. Na kolesu se gibljete naprej in po skoraj začrtani poti. To pomeni, da potrebujete dovolj svetlobe, da sploh kaj vidite in kar je še bolj pomembno, da vidite kam greste. In tukaj čas igra glavno vlogo. Hitreje ko greste, več svetlobe potrebujete. Drugače povedano: za gibanje (hitrost!) sta pomembna dva dejavnika – čas in pot. Hitreje, ko greste, več poti naredite. Za to je potrebna dobra svetloba in čim daljši svetlobni žarek.

Moj nasvet je enostaven. Kupujte kvalitetne svetilke in po možnosti z baterijskimi vložki, ki jih lahko zamenjate kadarkoli in jih tudi kupite lahko kjerkoli. Imejte jih vedno s seboj na zalogi. Velja tudi za zadnje luči.

Zadnje luči naj bodo kvalitetne, daleč vidne in vsaj kakšna naj utripa. Avtomobilist za vami vas mora zagledati precej prej, da vas lahko varno obvozi ali zavre.

Luči pomenijo resda dodatno težo pri kolesarjenju. A, če načrtujete dolgo turo, ki se lahko konča ponoči ali, če že v začetku načrtujete nočno vožnjo, potem zares ne glejte na težo, ampak predvsem na vašo varnost. Tudi sicer je dobro imeti kakšno odsevno telo vedno pri roki ali na kolesu. Možno je tudi, da vas ujame noč nepripravljene, potem raje pokličite koga, da vas odpelje domov. Tveganje ponoči je res izjemno.

Kaj vas lahko čaka na nočni poti? Slab asfalt, udarne jame, pesek na cesti, živali (od mačk do psov, od lisic do srn in seveda vse vmes), neprevidni avtomobilisti in zagotovo sem še kaj pozabil. Če se namenite voziti ponoči, vozite po cestah, ki jih dobro poznate - tveganja bodo manjša.

2. Vožnja po dežju:

Kako se boste zavarovali ali ne zavarovali pred dežjem je osebna odločitev, ki je precej odvisna od letnega časa, temperature in količine dežja. Ena izmed rešitev je tudi, da dež in še zlasti nevihto prevedrite na varnem in suhem. Domov boste prišli kasneje, toda celi, suhi in zdravi.

Se seveda zgodi, da drugače ne gre. Takrat pamet v glavo in v kolo. Dobro je, če nekoliko zmanjšate pritisk v zračnicah. S tem pridobite trenje, ki je še kako pomembno. Hitrost naj občutne pade, če se le da na minimum. Izogibajte se hitremu zaviranju (zlasti na prvo kolo in v ovinkih), izogibajte se črtam, ki so narisane na cestišču. Te so kot led pozimi. Vedeti morate tudi, da se v dežju slabše vidi, precej slabše zavira (zavore primejo slabše), da ste slabše vidni. Tudi nikar ne pozabite, kar enako velja za nočno vožnjo: drugi udeleženci vas v takih pogojih ne »pričakujejo« na cesti! Razmislite tudi o tem, da v slabem vremenu koga pokličete in varno pridete s tujo pomočjo domov. 

3. Podlaga:

Kakšen je asfalt, vemo. Blato je lahko užitek, lahko je nadloga. V drugem primeru se mu raje izognite. Za pesek velja enako. Vedite, da je po pesku (makadamu) lažje voziti, če je vlažen. Vožnja po pesku je odvisna tudi od količine peska oziroma gramoza, in od podlage na  kateri se pesek nahaja (makadam, asfalt - izjemno nevarno zaradi možnosti hitrega zdrsa pri večjih hitrostih).

4. »Dooring« in ostale nadloge:

Marsikakšen kolesar je že naletel na avtomobilista, ki meni nič tebi nič mimogrede odpre vrata avtomobila (»dooring«). Zlasti velja to za sopotnike na desni strani, ki ne pričakujejo, da bi karkoli prišlo mimo njih po tej strani. O krivdi ne bom razpravljal, ampak v takem primeru bo poškodovan predvsem kolesar.

Ne vozite se po pločnikih. Tam so pešci, otroci in nepredvidene ovire. Zgodi se tudi, da bo iz kakšnega lokala ali hiše ali dvorišča stopil nekdo, ki mu niti na pamet ne pade, da se mimo lahko pripelje kolesar - pravilno (po kolesarski stezi) ali nepravilno (po pločniku).

Hišni ljubljenčki in gozdne živali ne razmišljajo, da so ogroženi ali, da ogrožajo. Zato morate o tem razmišljati vi. Bodite pozorni na živali; hitro lahko pride do tragedije.

5. Kolesarske nadloge v normalnih pogojih:

Veter v prsa, veter od strani, žeja, lakota, utrujenost, neskoncentriranost, pesek na cesti (zlasti v ovinkih), listje na cesti (jeseni), blato,  avtomobili, tovornjaki, motorji, nespametni kolesarji, pešci, počene zračnice, okvare koles … so nadloge in »nadloge«, ki spremljajo kolesarje. Človek bi skoraj rekel: »Ne grem več na kolo!« Res je ovir in nadlog veliko. Res je tudi, da se izlet lahko konča do konca tragično. Vendar nas vseeno vleče na kolo, da bi šli dlje, da bi šli višje, da bi šli hitreje. Po mojem bližnjem srečanju z avtom na kolesarski stezi (!) je marsikaj postalo drugače. Postal sen previdnejši, najbrž nekoliko počasnejši, precej bolj oprezam za morebitnimi napakami drugih udeležencev v prometu (roke so sedaj vedno pripravljene na zavornih ročkah). Toda - vleče me na kolo in užitek je nepopisen.

Moj nasvet je: vedno trdno držite krmilo (že majhna luknja na cesti vam ga lahko izbije iz rok), previdnost, koncentracija, pravilna (zadostna, da ne udarite v tekaški zid) prehrana, dovolj tekočine, varno in dobro oskrbovano kolo, varnostna zaščita kolesarja, vidnost kolesarja in pamet ter modrost. Na ta način ste rešili že precej nevarnosti in nevarnih situacij. Vseh ne bomo nikoli. Žal.


Ni komentarjev:

Objavite komentar